Mirjana Pović, raziskovalka na Etiopskem inštitutu za vesoljsko znanost in tehnologijo (ESSTI) in Inštitutu za astrofiziko v Andaluziji (IAA-CSIC). Avtorica slike: Alejandra Rueda (IAC)
Mirjana Pović je srbsko-španska astrofizičarka. Raziskuje nastanek in evolucijo galaksij, svoj čas pa namenja tudi številnim izobraževalnim projektom v Afriki, institucionalnim razvojem in izobraževanjem žensk in deklet. Zaposlena je na Etiopskem inštitutu za vesoljsko znanost in tehnologijo, sodeluje pa tudi z Inštitutom za astrofiziko v Andaluziji v Španiji. Je častna predavateljica na Univerzi za znanost in tehnologijo Mbarara v Ugandi. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim je prva dobitnica nagrade Nature Research – Estée Lauder za navdihujočo znanost leta 2019 ter prve medalje navdiha Jocelyn Bell Burnell, ki jo podeljuje Evropsko astronomsko združenje.
Kaj te je navdušilo nad astronomijo in kako se je začela tvoja pot?
Moje zanimanje in strast za znanost nista posledica enega samega dogodka. Prišla sta postopoma, s časom, gradili sta se korak za korakom. Že od malega me je znanost zelo zanimala, vedno sem bila zelo radovedna glede narave in sveta okoli nas. Še posebno pa so me zanimala vprašanja, na katera nisem imela preprostih odgovorov. Ko sem obiskovala osnovno in srednjo šolo, interneta ni bilo, niti dostopa do računalnika. Istočasno je bil omejen tudi dostop do informacij. V šoli nismo imeli pouka astronomije, zato se o tem nisem veliko naučila. Prelomna točka, ko sem začela razvijati strast do astronomije, so bile številne jasne noči, med katerimi se opazovala temno nočno nebo. Državljanska vojna v bivši Jugoslaviji se je začela, ko sem vstopila v osnovno šolo. Imela sem sedem, osem let. Pričelo se je nasilje, prihajale so novice o turbulentnih konfliktih. Vojna se je potem podaljšala in trajala skoraj deset let. V tem času odraščanje v bivši Jugoslaviji ni bilo lahko. Kot otrok nisem razumela, zakaj imamo vojno. Ni bilo enostavno poslušati vsakodnevnih novic o nasilju, kdo je dober in kdo slab, in ves čas samo promoviranja sovraštva namesto ljubezni. Poleg tega so bile težke tudi življenjske razmere. Ko se je vojna nadaljevala leto za letom, nismo niti vedeli, kdaj in kako se bo končala, ker smo se je tako navadili. Vojna je postala naša normalnost. O nasilju smo poslušali vsak dan.
Kljub temu pa smo imeli otroci med odraščanjem svoje sanje. Da jih lahko projiciraš v prihodnost in si predstavljaš, kako svet deluje, pa potrebuješ varno okolje. Za nas, ki smo odraščali v bivši Jugoslaviji, pa je bilo zelo težko ustvariti tako okolje. Sama sem ga našla v opazovanju temnega neba. Takrat smo v Srbiji imeli omejeno električno energijo, redno je prihajalo do električnih mrkov, praktično vsakodnevno. To pa je pomenilo, da je bilo nebo temno in čudovito, ker ni bilo svetlobnega onesnaževanja. Ob opazovanju tega temnega neba sem se začela povezovati z vesoljem na svoj način. Po eni strani sem dobila varno okolje, kjer sem lahko razmišljala o svojih sanjah, prihodnosti sveta in družbe in tako naprej, po drugi strani pa sem postala vse bolj radovedna in se začela spraševati o tem, kaj so zvezde, kako daleč so, zakaj proizvajajo svetlobo itd. Vedela sem, da četudi takrat še nisem imela teh odgovorov, jih bom nekega dne poiskala. Tako se je vse začelo, korak za korakom.
V srednji šoli sem imela izjemnega učitelja fizike, ki je svoje delo opravljal s strastjo, in ki mu ni bilo vseeno za dijake. Takrat me je fizika začela zanimati še bolj. Počutila sem se dovolj samozavestno, da sem ga spraševala o astronomiji in dodatnem gradivu. V zadnjem letniku smo obiskali mestni observatorij v Beogradu, kjer se mi je svet astronomije zares odprl. Izvedela sem, da je astronomijo možno študirati na univerzi, poleg tega so ponujali tudi tečaje na observatoriju, kjer si lahko med vikendi delal kot mladi asistent z manjšim teleskopom in nebo razlagal obiskovalcem. Udeležila sem se tega programa in spoznala profesionalne astronome. To je bila zame prelomna točka, saj sem se dokončno odločila za študij astronomije na univerzi.
Danes se profesionalno ukvarjaš z raziskovanjem nastanka in razvoja galaksij. Kaj te pri tem najbolj navdušuje?
Raziskovalno področje nastanka in evolucije galaksij je zelo široko. Večino svoje kariere sem posvetila procesom v jedrih galaksij in raziskovala lastnosti aktivnih galaksij, ki so eni izmed najbolj svetlih izvorov, kar jih poznamo v vesolju. Pomembna so za razumevanje vesolja, ko je bilo še mlado: kako so izgledale galaksije in celotno vesolje prvih nekaj milijard let po velikem poku, pa tudi za razumevanje, kako so se razvijale.
Galaksije se mi zdijo fascinantne. Še vedno je cel kul odprtih vprašanj o njihovi aktivnosti, in še vedno veliko stvari ne razumemo. En primer je na primer vprašanje, kako se sproži aktivna faza v življenju galaksije, in kako se to razvija skozi kozmični čas. Ti dogodki vključujejo zelo posebne fizikalne procese, ki jih še vedno ne razumemo povsem. Za študij teh procesov potrebujemo opazovanja v različnih valovnih dolžinah vzdolž celotnega elektromagnetnega spektra, od nizkih do visokih energij. Procese opisujemo tako s klasično, Newtonovo fiziko, kot tudi z relativistično. Ti procesi odpirajo vprašanja, s katerimi res obogatimo svoje znanje in razumevanje. Svoj doktorski študij sem pričela z raziskovanjem aktivnih galaksij, in s tem se še vedno ukvarjam. Še vedno mislim, da so eni izmed najbolj fascinantnih objektov v vesolju.
Aktivne galaksije imajo tako svetlo jedro, da presvetli vse zvezde v galaksiji. Razlog je supermasivna črna luknja, ki se trenutno hrani z okoliškim plinom in oddaja veliko količino sevanja. Zelo verjetno so tudi črne luknje v središčih običajnih (neaktivnih) galaksij nekoč doživele obdobje aktivnosti.
Velik del svojega časa namenjaš razvojnim projektom v Afriki. Kako se je zanimanje za Afriko začelo in kako je prišla v tvoje življenje?
Afrika je prišla v moje življenje po podobni poti kot astronomija, ko sem bila še zelo mlada. To je bilo, še preden sem postala profesionalna astronomka in se začela ukvarjati z vsemi projekti, pri katerih sem sodelovala v zadnjih 20 letih. Spomnim se, da sem bila že kot majhen otrok zelo radovedna, ko sem slišala kaj o Afriki. Po eni strani zaradi vse tamkajšnje raznolikosti, ki jo še vedno občudujem. Afriški kontinent še vedno vidim kot izjemno raznolik svet, in to ne samo na kontinentalnem nivoju. Ko obiščeš različne države, spoznaš, da je raznolikost res impresivna. Na primer v Etiopiji, ker sem preživela zadnjih deset let, je več kot sto etničnih skupin in več kot osemdeset jezikov. Ko potuješ iz enega dela države v drugega, to ni potovanje iz ene regije v drugo, ampak izgleda kot potovanje iz ene v drugo državo, ali celo na drug kontinent. Pogovarjamo se torej o izjemni raznolikosti človeštva, kultur, tradicij, hkrati pa tudi o izjemni biodiverziteti rastlin in živali. Vse to pri meni zbuja radovednost in željo po tem, da izvem več o različnih kulturah. Po drugi strani pa je velik vpliv name imelo odraščanje v bivši Jugoslaviji, kjer je bilo veliko družbenih izzivov. Veliko ljudi se je težko preživljalo, niso imeli zagotovljenih niti osnovnih življenjskih potreb. Taka je bila situacija tudi v moji lastni družini, zato sem postala zelo občutljiva na različne družbene probleme. To sem potem povezala s številnimi novicami o problemih, ki so prihajale iz afriških držav. Tako je po eni strani bila prisotna radovednost, ki sem jo omenila na začetku, po drugi strani pa frustracija, ker živimo v svetu, kjer je toliko neenakosti, in dolgoletna želja, da bi delala tam, kjer so potrebe večje. Ta kombinacija me še vedno spremlja, še vedno imam to strast. Zame je afriški kontinent kot knjiga brez konca: knjiga, ki jo bereš in poskušaš razumeti, ampak nikoli ne prideš do konca. To nekoliko spominja na raziskovanje vesolja, in tukaj vidim vzporednice. Po drugi strani pa moram priznati, da se je današnji svet v mnogih pogledih izboljšal, po drugi strani pa izgubljamo številne vrednote preko vsega, kar se trenutno dogaja v svetu. Mislim, da nazadujemo v naših vrednotah, in to na mnogih področjih, kjer smo že veliko dosegli s trdim delom. Zaskrbljujoče je, kar se dogaja. Velika neenakost med globalnim severom in jugom je zame nesprejemljiva. Preteklo je veliko let, da sem našla pot, preko katere lahko kot astronomka prispevam k izboljšanju družbe in pomagam pri opolnomočenju ljudem, ki so v težki življenjski situaciji. Danes nimam nobenih dvomov o svoji odločitvi. To je bila torej pot učenja in odkrivanja, pa tudi prispevanja k spremembam skupaj z mojimi kolegi.
Zelo si aktivna v projektih, ki s pomočjo znanosti in astronomije izboljšujejo življenja in pomagajo skupnostim v Afriki. Kaj po tvojem mnenju daje astronomiji – in znanosti nasplot – takšno moč? Nam lahko predstaviš nekaj projektov?
S prvim prostovoljnim delom v Afriki sem začela pred več kot 20 leti. To je bilo med prvim letom doktorskega študija na IAC (Inštitut za astrofiziko na Kanarskih otokih). V Keniji in Tanzaniji sem tri mesece delala z otroki, ki živijo na ulici in v sirotišnicah, in s HIV pozitivnimi ženskami, ki so bile vse vdove. V tistem času ni bilo skoraj nobene javne razprave o astronomiji in družbi, in kako lahko uporabimo astronomijo za ustvarjanje pozitivnih družbenih sprememb. Zaradi tega sem se skoraj odločila, da pustim doktorat. Vseeno sem vztrajala do konca, ampak z jasno idejo, da potem odidem in delujem v Afriki. In točno to sem storila: zaključila sem doktorat in se preselila v Južno Afriko. V tistem času – bilo je leta 2010 – je bila Južna Afrika edina država, kjer sem kot profesionalna astronomka lahko dobila službo. Nisem želela pustiti znanosti, ampak nadaljevati akademsko delo, hkrati pa tudi delati s skupnostmi. Začela sem sodelovati z znanstveniki iz drugih držav, in to na dveh ravneh hkrati: na eni strani s kolegi z univerz in raziskovalnih centrov – šlo je za čisto prve raziskovalne centre in raziskovalne astronomske skupine v Ugandi, Ruandi, Gani, Keniji, seveda poleg Južne Afrike – istočasno pa sem delala z marginaliziranimi skupinami, zlasti s študenti ter z otroki v sirotišnicah in otroki ulice. Poučevala sem različne predmete, ampak ker sem astronomka, sem govorila tudi o astronomiji. Ugotovila sem, da vsakič, ko sem govorila o astronomiji, se je celotno vzdušje spremenilo. To sem najprej opazila pri delu z otroki ulice, najprej v Tanzaniji in Keniji, potem v Ruandi in Gani, pa tudi v Južni Afriki. Otroci ulice so resnično ena izmed najbolj ranljivih skupin, kar jih imamo. Govorimo namreč o otrocih, ki v celoti živijo na ulici, brez družin, v večini primerov popolnoma zapuščeni, saj jih skupnost pogosto dojema kot problem ter jih povezuje s kriminalom, prestopništvom, prostitucijo in spolnim delom. Obstajajo programi, ki otroke iz te težke situacije poskušajo rešiti kmalu po tem, ko pristanejo na ulici. Če do tega ne pride, pa številni fantje hitro zaidejo v prestopništvo, dekleta pa pogosto v spolno delo, saj drugih možnosti skoraj nimajo. Rada bi poudarila, da so ti otroci večinoma izključeni iz izobraževalnega sistema, zato jih je zelo težko znova navaditi na disciplino. Kljub temu pa so me vsakič, ko sem delala s skupinami teh otrok in jim pripovedovala o astronomiji, pozorno poslušali — in prav ta pozornost je izjemno dragocena. Ne razvijejo le zanimanja za astronomijo, temveč njihovo radovednost usmerimo tudi k temam, povezanim z učenjem in izobraževanjem. Tako začnejo razvijati svoje interese in zanimanja. To je samo eden izmed primerov, kjer sem spoznala, kakšen vpliv ima lahko astronomija na skupine, ki so popolnoma na robu družbe in ki imajo težave pri usmerjanju pozornosti v učenje.
Ponavadi so vsi zelo radovedni, zanima jih vse o vesolju: kako veliko je, kako se je vse začelo, ali je tam zunaj življenje. Vsakič, ko gremo med ljudi, ki živijo v težkih razmerah – bodisi na odročnem podeželju, kjer so možnosti za dodatno učenje zelo omejene ali pa jih sploh ni, bodisi v skupnostih, ki so jih prizadeli konflikti, vojne, in kjer je veliko revščine – vedno znova opazimo, da lahko prav z astronomijo ljudi resnično opolnomočimo. Eden izmed takih primerov je projekt, ki mi je zelo blizu: SciGirls, ki ga vodim z izjemno skupino sodelavcev v Etiopiji. Začeli smo leta 2022. Že nekaj let nas podpira tudi OAD (Office of Astronomy for Development – Oddelek astronomije za razvoj, ki je del Mednarodne astronomske zveze). Projekt se osredotoča na opolnomočenje deklet, ki živijo in delajo na odročnem etiopskem podeželju, kjer živi okoli 80% etiopskega prebivalstva. Hkrati delamo tudi s tamkajšnjimi učiteljicami. Še posebej se posvečamo krajem, ki so jih prizadeli konflikti. Od leta 2020 so namreč precejšen del države prizadeli spopadi: nekajletna vojna na severu ter turbulentni konflikti, do katerih sedaj prihaja v različnih delih države. Za ta dekleta organiziramo intenzivna usposabljanja za krepitev potenciala. Skupaj z njihovimi učiteljicami jih pripeljemo v prestolnico države, Adis Abebo. Večina tako prvič v življenju zapusti svojo družino, vas, skupnost. Pot v prestolnico traja dolgo, včasih tudi dva dni, in tudi to je del opolnomočenja. Adis je namreč kot mehurček v Etiopiji v smislu razvoja. Za mnoge je tudi prvič, da izvejo kaj o astronomiji, znanosti o vesolju, daljinskem zaznavanju in tehnologiji satelitov. Izvejo, da obstaja raziskovalni center, ki se ukvarja s sektorjem vesoljskih znanosti in tehnologij. Obiščejo raziskovalni center Observatorija Entoto, naučijo se o velepodatkih (angl. big data), umetni inteligenci. Vse to so teme, ki jih pokrivamo. Naša ideja je, da izobrazimo in ustvarimo embasadorke področij STEM (op.a. science, technology, engineering, mathematics; torej znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika). Tako ta dekleta in učiteljice postanejo vzornice, ki nato promovirajo znanost v njihovih skupnostih. Del dogovora je namreč, da se potem vrnejo nazaj v svoje skupnosti in tam organizirajo serije dejavnosti in prenesejo svoje znanje na vse – fante in dekleta, druge učitelje in učiteljice. Lahko rečem, da skozi ta program resnično pomagamo dekletom in jih opolnomočimo. Po vsakem usposabljanju izvedemo evaluacijo programa, pri čemer se med 90 in 100 odstotki udeleženk počuti opolnomočenih. To je le eden izmed primerov, ki kaže, da je astronomija zelo navdihujoča znanost.
Rada bi poudarila, da so ti otroci večinoma izključeni iz izobraževalnega sistema, zato jih je zelo težko znova navaditi na disciplino. Kljub temu pa so me vsakič, ko sem delala s skupinami teh otrok in jim pripovedovala o astronomiji, pozorno poslušali — in prav ta pozornost je izjemno dragocena. Ne razvijejo le zanimanja za astronomijo, temveč njihovo radovednost usmerimo tudi k temam, povezanim z učenjem in izobraževanjem. Tako začnejo razvijati svoje interese in zanimanja. To je samo eden izmed primerov, kjer sem spoznala, kakšen vpliv ima lahko astronomija na skupine, ki so popolnoma na robu družbe in ki imajo težave pri usmerjanju pozornosti v učenje.
Ponavadi so vsi zelo radovedni, zanima jih vse o vesolju: kako veliko je, kako se je vse začelo, ali je tam zunaj življenje. Vsakič, ko gremo med ljudi, ki živijo v težkih razmerah – bodisi na odročnem podeželju, kjer so možnosti za dodatno učenje zelo omejene ali pa jih sploh ni, bodisi v skupnostih, ki so jih prizadeli konflikti, vojne, in kjer je veliko revščine – vedno znova opazimo, da lahko prav z astronomijo ljudi resnično opolnomočimo.
Ta zgodba se vedno ponavlja, ko delamo z ljudmi na robu družbe ali na odročnem podeželju. Podoben primer so kaznilnice. V Španiji s kolegi začenjamo s projektom, v sklopu katerega organiziramo astronomske delavnice v eni največjih kaznilnic v državi. Poleg tega sem imela priložnost za popularizacijo astronomije tudi v etiopski kaznilnici, in sicer z otroki med osmim in šestnajstim letom starosti. Ti otroci so zaradi težkih življenjskih razmer prišli navzkriž z zakonom. V obeh primerih, tako pri delu z odraslimi kot tudi z otroki in mladostniki, imam izjemne izkušnje. Velik del odraslih v kaznilnicah ni pismen in ima težave pri tekočem branju in pisanju. Ko pa se začnemo pogovarjati o astronomiji, jih to zelo pritegne. Postavljajo številna vprašanja o vesolju, obenem pa je jasno videti, da jim to pomaga in spodbuja njihovo voljo do učenja. S tem razvijajo radovednost in krepijo kritičen um. Pri etiopskih otrocih je situacija popolnoma enaka. Mnogi med njimi šole ne obiskujejo redno in ne grejo skozi sistem izobraževanja. Ko pa jim začnemo pripovedovati o astronomiji in prinesemo majhen teleskop za opazovanje Sonca, se postavijo v dolgo vrsto, da bi na lastne oči videli, kako izgleda. Postavljajo tudi veliko različnih vprašanj. Po tolikih letih dela s skupnostmi je to postala moja strast, ki jo gojim poleg ljubezni do raziskovanja. Tukaj vidim resnični vpliv znanosti — ne le v samem raziskovanju, ampak tudi v opolnomočenju posameznih skupnosti in družbe skozi proces učenja in spodbujanja radovednosti.
Rada bi dodala, da moje delo v Etiopiji, Ugandi in drugih afriških državah prispeva tudi k večji raznolikosti v znanosti. Po mojem mnenju je eden največjih doprinosov znanosti in astronomije za celotno človeško skupnost ustvarjanje novega znanja. Stalno hodimo po robu znanja in se posvečamo velikim vprašanjem, na katera še nimamo odgovora. S tem vzpodbujamo človeštvo k ustvarjanju novega znanja, ki je del naše svetovne dediščine. Mislim, da je pravica do ustvarjanja znanosti temeljna človekova pravica. Ne bi smelo biti tako, da imajo države, ki so v boljšem ekonomskem položaju in imajo več prihodkov, več pravic do vlaganja v znanost, medtem ko imajo države z več izzivi in problemi manj tovrstnih pravic. Če ne vlagamo v znanost, nimamo tehnologije, inovacij, niti ekonomije, ki temelji na znanju. Nikoli ne bomo izboljšali ogromne razlike med globalnim jugom in severom, in med državami z visokimi in nizkimi prihodki, če ne bomo povečali dostopa do znanosti in razvijali človeškega potenciala. Velik del vpliva astronomije kot vrhunske znanosti na družbo je v tem, da vzpodbuja potencial ljudi na afriški celini in jih usmerja k delu v tem sektorju. Kasneje se preusmerijo tudi v druge panoge. Na dolgi rok tako izboljšamo izobrazbo in afriško znanost, in s tem tudi preostali svet. Hkrati zmanjšamo tudi neenakosti v svetu, v idealnem primeru tudi izničimo.
Po mojem mnenju je eden največjih doprinosov znanosti in astronomije za celotno človeško skupnost ustvarjanje novega znanja. Stalno hodimo po robu znanja in se posvečamo velikim vprašanjem, na katera še nimamo odgovora. S tem vzpodbujamo človeštvo k ustvarjanju novega znanja, ki je del naše svetovne dediščine. Mislim, da je pravica do ustvarjanja znanosti temeljna človekova pravica. Ne bi smelo biti tako, da imajo države, ki so v boljšem ekonomskem položaju in imajo več prihodkov, več pravic do vlaganja v znanost, medtem ko imajo države z več izzivi in problemi manj tovrstnih pravic.
Eden izmed mnogih tvojih projektov je tudi Afriška mreža žensk v astronomiji. Katere so njene glavne dejavnosti in najvidnejši dosežki?
Afriška mreža žensk v astronomiji (AfNWA – The African Network of Women in Astronomy), je bila uradno ustanovljena pred petimi leti, idejno pa smo jo zasnovali dve leti prej. Takoj ko sem se preselila v Etiopijo leta 2015, sem ugotovila, da dejansko potrebujemo takšno mrežo. Leta 2016 je bil tam ustanovljen prvi znanstveni center. Na oddelku vesoljskih znanosti je bilo le nekaj astronomov, jaz pa sem bila edina ženska z doktoratom, hkrati tudi edina tujka in najmlajša ženska z doktoratom v centru. Vsi smo imeli ogromno zadolžitev, in šli smo skozi ogromno preizkušenj. Že sam proces integracije v državo in skupnost je bil precej drugačen od tega, na kar sem bil navajena v drugih državah. To mi je vzelo veliko časa, ampak ko sem se navadila, sem občutila željo in potrebo po več interakcijah z ženskami v znanosti. Izvedela sem, da je že obstajalo Društvo etiopskih žensk v znanosti in tehnologiji, in tako sem se priključila mreži. To mi je bilo v izjemno pomoč, hkrati pa sem spoznala, da je v podobni situaciji tudi ogromno drugih žensk, še posebno tistih, ki so delale na področju bazičnih znanosti. Imela sem kolegico, ki je bila edina na oddelku za matematiko na eni izmed univerz, druga je bila edina na oddelku za fiziko, in tako dalje. V taki situaciji so se znašle številne ženske, ki so bile edine in delale same na svojem oddelku. Sčasoma sem spoznala, da se to dogaja tudi astronomkam v številnih drugih državah. Še preden je bila ustanovljena AfNWA, sem vedela, da potrebujemo takšno mrežo, da lahko združimo vse ženske, ki se profesionalno ukvarjajo z astronomijo, hkrati pa tudi mlajše ženske na magistrskem in doktorskem študiju. To nam omogoča, da podpiramo druga drugo, po drugi strani pa zagotavlja aktivno udeležbo žensk že od samega začetka. Ko sta namreč Etiopija in Uganda začenjali ustanavljati astronomske oddelke, so to počele tudi številne druge afriške države. Enakopravna udeležba žensk pri začetkih astronomije v državi vzporedno z moškimi je bila zelo pomembna, da ne bi ponovili napake iz Evrope, kjer smo astronomijo razvijali že kar nekaj časa, vendar ženskam nismo dovolili, da pri tem aktivno sodelujejo.
Še preden je bila ustanovljena AfNWA, sem vedela, da potrebujemo takšno mrežo, da lahko združimo vse ženske, ki se profesionalno ukvarjajo z astronomijo, hkrati pa tudi mlajše ženske na magistrskem in doktorskem študiju. To nam omogoča, da podpiramo druga drugo, po drugi strani pa zagotavlja aktivno udeležbo žensk že od samega začetka. Ko sta namreč Etiopija in Uganda začenjali ustanavljati astronomske oddelke, so to počele tudi številne druge afriške države. Enakopravna udeležba žensk pri začetkih astronomije v državi vzporedno z moškimi je bila zelo pomembna, da ne bi ponovili napake iz Evrope, kjer smo astronomijo razvijali že kar nekaj časa, vendar ženskam nismo dovolili, da pri tem aktivno sodelujejo.
Leta 2018 sem bila prejemnica nagrade Nature Research za navdihujočo znanost, ki vključuje tudi denarno nagrado. Odločila sem se, da polovico nagrade namenim dejavnostim z ženskami in dekleti v Etiopiji, drugo polovico pa sem uporabila za ustanovitev mreže AfNWA. V stik sem stopila s kolegicami s celega kontinenta in tako smo začeli. Istočasno je bilo leta 2019 ponovno ustanovljeno Afriško astronomsko društvo (AfAS – African Astronomical Society), ki je v roku enega leta postalo izjemno dejavno in razgibano. Hkrati smo ženske, ki smo vodile AfNWA, bile tesno vključene tudi v razvoj AfAS-a. Ker je bilo toliko vzporednic med cilji obeh organizacij, smo zato našo mrežo priključile AfAS-u in jo razvijale kot enega izmed njegovih komitejev. Uradno smo pričele januarja 2021 in od takrat je v zadnjih petih letih AfNWA postala zelo aktivna mreža. Danes imamo okoli 150 članov, od tega je osemdeset odstotkov žensk. Dvajset odstotkov je moških, na katere smo zelo ponosni. Kot vemo, razkorak med spoloma v znanosti ni samo problem žensk oz. žensko vprašanje, ampak je problem celotne družbe. Delež moških članov je višji kot v drugih skupnostih. Mislim, da je delež moških v skupini Ženske v astronomiji, ki jo vodi Mednarodna astronomska zveza, le pet odstotkov. Mednarodna astronomska zveza (IAU – International Astronomical Society) je največja profesionalna organizacija, in le okoli dvajset odstotkov njenih članov je hkrati včlanjenih tudi v skupino Žensk v astronomiji. Od tega je delež moških zelo majhen.
Začeli smo z ogromnim številom dejavnosti, in to na prostovoljni ravni. Že prvo leto smo pričeli podeljevati nagrade skupaj z Mednarodnim znanstvenim programom Universe Uppsala, da bi počastili delo tako mladih kot tudi uveljavljenih afriških astronomk in jim hkrati omogočili večjo prepoznavnost. Pred dvema letoma smo objavili prvo knjigo (Inspiring stories from women in astronomy in Africa – Navdihujoče zgodbe afriških žensk v astronomiji), ki vključuje petdeset zgodb in pokriva vse stopnje kariere, vse od magistrskih študentk do uveljavljenih profesionalnih astronomk. Te zgodbe so resnično navdihujoče in pripovedujejo o raziskavah teh žensk, pa tudi o njihovih življenjskih zgodbah in o tem, kako so postale astronomke in na kakšne ovire so pri tem naletele. Knjigo močno priporočam, saj predstavlja izjemen navdih in opisuje osupljive zgodbe žensk! Je prosto dostopna v elektronski obliki (tukaj).
Poleg tega se aktivno ukvarjamo s popularizacijo astronomije. Pred nekaj leti smo uvedli finančno pomoč (Seed grants), namenjeno podpori dejavnostim STEM za dekleta, ki živijo v težkih razmerah po vsem kontinentu. Te dejavnosti uporabljajo astronomijo za spodbujanje izobraževanja. To so torej nekatere izmed glavnih dejavnosti, ki jih vodimo.
Kakšni so tvoji načrti za razvoj astronomije na afriškem kontinentu v prihodnosti?
Mislim, da je še vedno potrebne ogromno podpore. Povpraševanje je veliko in še narašča, saj številne države astronomijo šele vzpostavljajo, pri tem pa imajo na voljo zelo malo usposobljenega kadra. Na profesionalni ravni upam, da bo lahko nadaljevala sodelovanje z mojimi kolegi in študenti. Mnogi med njimi so že diplomirali oz. doktorirali in so sedaj dejavni ali v njihovih domačih ali drugih afriških državah. V tem sodelovanju resnično uživam in upam, da jim bom lahko povečala prepoznavnost in razširila sodelovanje med Evropo in Afriko. Moja pozicija v Španiji mi omogoča, da lahko pridobim različne vire financiranja, ki nam omogočajo izpeljavo mednarodnih izmenjav in raziskovalnih obiskov – ne samo iz Afrike v Evropo, ampak tudi v obratni smeri, še posebej za mlade. Po mojih opažanjih namreč afriški študentje po končanem magistrskem in doktorskem študiju želijo oditi v Evropo ali v Združene države (vsaj v preteklosti, ko so bile ZDA še drugačne kot danes), da lahko pridobijo raziskovalne izkušnje. Vendar pa menim, da je izjemno pomembno, da imamo izmenjavo v obe smeri, da lahko res razumemo različne svetove, okoliščine, koncepte in razmere pri delu. Rada bi izboljšala razmere, v katerih moji kolegi in študentje opravljajo raziskave in študirajo, ker je ovir še ogromno. S tem bomo izboljšali tudi samo raziskovanje.
Pred kratkim smo s kolegi pripravili statistično analizo znanstvene produkcije v astronomiji in ugotovili, da se številke izboljšujejo. V zadnjih desetih letih se je število znanstvenih člankov na celem kontinentu potrojilo. Južna Afrika še vedno prispeva največ, vendar se stanje v drugih državah vidno izboljšuje. Toda številne težave ostajajo, in še vedno na področju astronomije prispevamo le tri odstotke na globalni ravni. Mislim, da se bo to zagotovo spremenilo v prihodnosti, in rada bi bila del te spremembe. Želim si, da bi bila večina mojih sodelovanj v prihodnosti z afriškimi državami, da lahko resnično prispevam k razvoju znanosti, razvoju kadra in izobraževanju ljudi, ki potem znanje prenašajo naprej v njihovih domačih državah.
Rada bi tudi nadaljevala s projekti, ki se posvečajo družbenim problemom. Omenila sem že projekt SciGirls, ki ga vodim, in ki se posveča dekletom. Rada bi poiskala način in vir financiranja, da lahko projekt nadaljujemo. Zaradi mojega otroštva – opisala sem, kako je bilo odraščati v bivši Jugoslaviji, kjer je prihajalo do številnih konfliktov, in kako je to vplivalo ne samo na moje otroštvo, ampak tudi na naša življenja po vojni – je vojna zame ena izmed najbolj občutljivih tem. V zadnjih petih letih, odkar je v Etiopiji prišlo do vojne, sem se že drugič v življenju znašla v državi, v kateri prihaja do spopadov in v kateri vladajo vojne razmere. Situacija je zelo težka in srceparajoča. Ko se spominjam, kako mi je občudovanje temnega nočnega neba v otroštvu pomagalo obdržati upanje in sanje, ter kakšno moč ima astronomija v izobraževanju in vzbujanju upanja, si želim, de bi v prihodnosti posvetila več časa delu s skupnostmi, zlasti z otroki, in vzpodbujanju izobraževanja preko astronomije na vojnih območjih.
Izjemno navdihujoče! Mirjana, hvala. Opisala si veliko različnih projektov in moč astronomije, ki lahko opolnomoči družbo in dobesedno spreminja življenja – ne samo življenja posameznikov, ampak celotnih skupnosti.
Hvala Maruša in Dunja za vajino delo. Šest let ustvarjanja podkasta in prostora, kjer zgodbe ljudi postanejo vidne, popularizacija astronomije… vem, kaj vse to pomeni: ogromno dela, časa in vztrajnosti, in to resnično cenim. Brez tega naša znanost ne doseže publike, zato bi se vama rada zahvalila za vajino delo in predanost.
Še enkrat hvala za intervju, in upam, da bodo tudi najini poslušalci spoznali, da vsi živimo pod istim nebom.
Točno tako. Na koncu sem omenila, da bi rada več časa posvetila dejavnostim na območjih, kjer prihaja do konfliktov. Ne le zato, da bi opolnomočila skupnosti, ampak tudi iz razloga, ki si ga omenila: astronomijo lahko uporabimo, da ljudem pokažemo, da vsi živimo pod istim nebom, s čimer spodbujamo mir. Na konfliktnih območjih ni enostavno govoriti o miru, ljubezni in o tem, kako smo vsi del človeštva, saj se ljudje znajdejo v zelo frustrirajočih situacijah. Vendar menim, da je izjemno pomembno, da jim ponudimo širše razumevanje človeštva — to lahko resnično pomaga, vsaj pri tem, da ne izgubijo upanja, da bodo prišli boljši časi.