Nada Ihanec je astrofizičarka in raziskovalka na observatoriju Roque de los Muchachos na La Palmi na Kanarskih otokih, kjer opazuje s Skupino teleskopov Isaac Newton. Raziskuje supermasivne črne luknje, opazuje tranziente in se uči gojenja banan.
Kdaj se je začelo tvoje zanimanje za astronomijo in kdo te je zanjo navdušil/a?
Že od malih nog sem rada opazovala nebo, zvezde in utrinke. Ne spomnim pa se nobenega posebnega trenutka, ko bi si rekla, da me astronomija še posebej zanima in da bi se rada s tem ukvarjala. V osnovni šoli sem delala predstavitve o odkrivanju vesolja in o vesoljski tekmi med hladno vojno. To se mi je zdelo super in zanimivo, nikoli pa si nisem mislila, da se bom z astronomijo ukvarjala poklicno. Ko sem se na koncu gimnazije morala odločiti za fakulteto, me nič ni izredno zanimalo. Vedela sem, da mi družboslovje res ne gre in mi ni bilo všeč. Najbolj sta mi bili všeč matematika in fizika, hkrati pa sem vedela tudi, da nisem teoretičarka, in da se veliko raje ukvarjam s praktičnimi deli in eksperimenti. Tako sem se odločila za študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. V prvem letniku smo morali izbrati študijsko smer, s katero bi se radi ukvarjali. Ena izmed njih je bila astronomija in sem si rekla, okej, bom poizkusila, da vidim, če je to zame. Na koncu me je to začelo izredno zanimati. Bilo je res fascinantno. Ko sem kasneje nadaljevala študij na magistrskem nivoju na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, sem si ponovno izbrala astrofizikalno smer. To je bila ena izmed mojih boljših odločitev, tako da sem potem z astronomijo tudi nadaljevala na doktoratu, s katerim se ukvarjam sedaj. V astronomijo me torej ni povlekel noben specifičen dogodek, ampak sem se z njo začela ukvarjati po spletu naključij in dobrih odločitev.
Lepa zgodba. Verjetno si v otroštvu nisi predstavljala, da boš delala na Kanarskih otokih.
Ne, res si nisem. Niti nisem vedela, da na La Palmi sploh obstaja observatorij, in da je to eden izmed največjih observatorijev na severni polobli, še manj pa, da bom kdaj tukaj delala.
Kako te je pot od študija v Sloveniji pripeljala na La Palmo?
Prvič sem na La Palmo prišla leta 2021 med doktorskim študijem. Ko sem končala magisterij v Sloveniji, sem se odločila, da nadaljujem z doktorskim študijem na Univerzi v Varšavi na Poljskem. Tam so konec leta 2020 na Skupini teleskopov Isaac Newton na La Palmi razpisali študentsko prakso. Na razpis, ki se sicer ponovi vsako leto, sem se prijavila. Leta 2021 sem bila sprejeta in za enajst mesecev odpotovala na La Palmo, kjer sem delala kot študentka opazovalka. Takrat sem opazovala s teleskopom Isaac Newton, ki ima primarno zrcalo s premerom 2,54 metra. To je bilo v obdobju epidemije, zato drugim astronomom ni bilo dovoljeno, da pridejo na observatorij in sami opravljajo svoja opazovanja. Študentje smo tako delali vse noči v letu. V enajstih mesecih sem skupno zbrala okoli štirideset opazovalnih noči. Takrat sem ugotovila, da me to delo izredno veseli, in da je to nekaj, kar bi res rada počela v življenju. Vedela sem, da bi rada prišla nazaj. Včasih te na razgovoru za službo vprašajo, kje se vidiš čez pet let. Po enajstih mesecih sem vedela, da bi rada živela na La Palmi, delala na teleskopih, imela plantažo banan in potapljaško šolo [smeh]. Nikoli pa si nisem mislila, da se bo to zgodilo tako hitro, kot se je.
Potem sem se preselila v Čile. Tam sem opravljala študentsko prakso na Evropskem južnem observatoriju (ESO). Za razliko od La Palme, kjer sem opazovala s teleskopi, sem tam eno leto delala na projektih. Po vrnitvi v Varšavo, kjer naj bi dokončala doktorat, pa se mi je kmalu izteklo financiranje. Ravno takrat so razpisali delo za operaterja teleskopa na Skupini teleskopov Isaac Newton. Tega dela sicer nisem dobila, vendar so me čez dva meseca kontaktirali in mi ponudili mojo trenutno službo in pozicijo. To je delo opazovalca oziroma astronoma. Na koncu se je izkazalo, da mi to delo še celo bolj ustreza kot pa tisto, na kar sem se prijavila. Že spet se je vse super izšlo. Imam kar srečo.
Ukvarjaš se tudi z raziskovanjem supermasivnih črnih lukenj. Danes jih odkrivajo tudi v zgodnjem vesolju, kakor nam je opisala gostja v prejšnji epizodi. Ti pa opazuješ bližnje orjaške črne luknje. Kako to počneš?
Največ svojega raziskovalnega časa posvečam supermasivnim črnim luknjam, ki se nahajajo v središčih vseh galaksij, tako bližnjih kot tudi oddaljenih, in tudi naše. Če se ne motim, so do sedaj znanstveniki uspeli posneti slike samo dveh takih supermasivnih črnih lukenj. Leta 2019 je Event Horizon Telescope posnel prvo sliko v galaksiji M87, tri leta kasneje pa še sliko črne luknje v naši Galaksiji. To so direktna opazovanja, jaz pa se ukvarjam s posrednimi opazovanji. Galaksije so namreč tako oddaljene, da v njihovo središče ne moremo videti, zato jih opazujem s pomočjo tranzientov.
O tranzientih se na splošno ne ve veliko. V astronomiji je to prehodni pojav, ki se v vesolju pojavi za kratek čas. Nenadoma postane svetlejši in ostane svetel dlje časa. Gre za različna trajanja. Hitri tranzienti na primer trajajo nekaj minut oziroma ur, daljši pa dneve, tedne, mesece in tudi leta. Zatem oslabijo oziroma izginejo. Najbolj znani taki pojavi so na primer supernove – močne eksplozije, ki nastanejo ob smrti masivnih zvezd. Tranzienti, ki jih preučujem jaz, pa se nahajajo v središčih drugih galaksij in nastanejo zaradi prisotnosti supermasivne črne luknje. Tipičen tak pojav je plimsko raztrganje zvezde, ki nastane, če zvezda pride preblizu supermasivne črne luknje. Plimske sile in zares močan gravitacijski privlak zvezdo raztrga. Rečemo tudi, da je to smrt s špagetifikacijo, saj iz zvezde nastane špaget. Del tega posrka črna luknja, okoli katere se špaget navije v obliki akrecijskega diska. Rezultat je izredno močna eksplozija in blišč, ki traja mesece, lahko tudi več let. To so zelo močni in redki pojavi. Če eno leto opazujemo 10.000 galaksij, bomo samo v eni opazili tak pojav. Težko jih je najti, zato je vsak tak pojav dragocen, ker nam veliko pove o galaksiji, njeni črni luknji in tudi vzroku zanj.
Kot zanimivost naj povem, da tranziente iščemo s pomočjo fotometričnih opazovanj. Tako na Zemlji kot tudi v vesolju imamo teleskope, ki vsak dan opazujejo iste dele neba in merijo svetlost objektov v vesolju. S pomočjo teh meritev prepoznamo objekte, ki se jim je izsev spremenil in so postali svetlejši. Če se tak vir nahaja v središču galaksije, poleg fotometrije za klasifikacijo potrebujemo tudi spektroskopijo. Tako kot prizma Sončevo svetlobo razdeli na mavrico, na zelo podoben način dobimo spekter objekta. Ta nam pove še več informacij o objektu: določimo lahko oddaljenost do galaksije, snovi in elemente, ki se nahajajo v njej, kaj je bil razlog za ta tranzient, koliko energije se je sprostilo, kakšna je masa črne luknje, in podobno. To je zares velik vir informacij.
Zakaj so supermasivne črne luknje tako zelo zanimive?
To so eni izmed največjih in najbolj masivnih objektov v vesolju. Po mojem mnenju so med glavnimi graditelji in dejavniki pri nastanku ter razvoju galaksij, saj se nahajajo v središču vseh galaksij. Menim, da razumevanje črnih lukenj in njihovega razvoja omogoča boljše razumevanje struktur znotraj galaksij ter evolucije teh galaksij, med njimi tudi naše. Ker so to tako zelo masivni objekti, se okrog njih pogosto dogajajo najbolj energetski pojavi v vesolju. So laboratorij za ekstremno gravitacijo in ekstremna magnetna polja. Aktivne galaksije – to so tiste, ki imajo v središču črno luknjo z akrecijskim diskom (v naši tega ni) – nam razkrijejo najbolj ekstremno gravitacijo in najbolj ekstremna magnetna polja. S preučevanjem teh pojavov testiramo splošno teorijo relativnosti in opravljamo številne druge raziskave, ki so povezane na primer s temno snovjo, kvantno gravitacijo in podobnim.
S tem se sicer sama ne ukvarjam; moje delo je opazovalna astrofizika. Vedno rečem, da rada odkrivam in opazujem te objekte na vse možne načine, to pa potem pomaga teoretikom, da preverjajo svoje teorije. Črne luknje so res super vir informacij.
Vrnimo se na podatke, ki jih potrebuješ za razumevanje supermasivnih črnih lukenj. Pri svojem delu uporabljaš opazovanja zemeljskih in vesoljskih teleskopov. S katerimi teleskopi si že opazovala in kam vse po svetu te je to delo popeljalo?
Ena izmed najljubših plati mojega dela so potovanja, povezana z opazovanji. Veliko sem delala z vesoljskim teleskopom Gaia, ki je januarja 2025 zaključil svojo življenjsko pot. Gaia je bila in na nek način še vedno je najbolj pomemben katalog tranzientnih objektov med mojim doktorskim študijem. Bila sem del skupine približno petnajstih ljudi, ki je vsak dan preverjala Gaiine podatke. Gaia je vsak dan poslala podatke na Zemljo. Skupaj smo jih preverjali in glasovali o tem, ali je tranzient resničen ali ne, oziroma ali je astronomskega izvora. Seznam pravih tranzientov smo potem tudi objavili na spletni strani za celotno astronomsko skupino. Tako sem ena izmed teh petnajstih, ki smo odkritelji na tisoče novih tranzientov. Skupaj jih je Gaia odkrila 25.000. Zdi se mi, da sem ena izmed oseb, ki jih je odkrila več kot polovico.
To sem sicer lahko počela od doma, v veliko primerih pa sem morala potovati do teleskopov. Opazovala sem že med prvo stopnjo med študijem v Ljubljani, in sicer s teleskopom Vega na Golovcu. Med magisterijem sem šla v Italijo na Loiano, kjer sem opazovala z 1,5-metrskim teleskopom, pa tudi v Grčijo blizu Aten. Tam sem opazovala s teleskopom Aristarchos, ki je malo večji, 2,3-metrski. Nahaja se sredi ničesar na vrhu smučišča, kjer je bilo zelo veliko ovac. Tega se vedno spominjam. Že na začetku doktorata sem šla na observatorij La Silla v Čilu, ki je del Evropskega južnega observatorija. Tam sem delala in opazovala s teleskopom New Technology Telescope, ki je bil moj največji do takrat (3,58 metra). Medtem sem za skupno štirinajst dni obiskala observatorij Paranal, kjer sem opazovala z dvema 8,2-metrskima teleskopoma. Potem sem enajst mesecev delala s teleskopom, ki sem ga omenila že prej: Isaac Newton Telescope na La Palmi, sedaj pa že dve leti opazujem s teleskopom William Herschel, ki ima premer 4,2 metra. Opazovala sem na veliko krajih. To me zelo veseli in v tem zares uživam.
Sanjsko. Marsikateri poslušalec ali poslušalka ti bo zavidala.
Vsa potovanja so bila službena, in so bila financirana preko službe in doktorata. Če dobiš opazovalni čas Evropskem južnem observatoriju, ti ESO financira potne stroške in nastanitev. Na Paranalu so vsi teleskopi sredi ničesar, in v rezidenci, kjer čez dan spimo, imajo bazen. Tako lahko na 2500 metrov nadmorske višine uživaš v plavanju.
Kako pa to, da so observatoriji na odročnih lokacijah, sredi ničesar? Omenila si naravo in čredo ovac ob observatoriju. Ali ne bi bilo lažje, če bi jih zgradili bližje mestom?
Observatorij Loiano je sredi gozda. Tam sem opazila odtise volkovih šap v velikosti moje dlani, kar mi ni bilo najbolj všeč. Po drugi strani pa ti ovce na Aristarchosu ne bodo nič naredile. Sicer pa se vsi večji observatoriji, na primer Paranal in pa naš observatorij Roque de los Muchachos, nahajajo na zelo odročnih krajih. Tam je zelo malo svetlobnega onesnaženja, kar je eden izmed najpomembnejših faktorjev za observatorije. Poleg tega mora imeti lokacija zelo stabilno atmosfero po vsej višini, od teleskopa do vesolja.
Svetlobno onesnaženje resnično moti opazovanja. Moji objekti so na primer zelo temni. Ko v astronomiji govorimo o svetlosti objektov, govorimo o magnitudah. Naše oko lahko še zazna objekte do 6. magnitude, medtem ko imajo objekti, ki jih opazujem, magnitudo 18 oziroma 19. To pomeni, da so približno 100.000-krat oziroma 200.000-krat temnejši od tistih, ki jih naše oko še lahko vidi. Zato je ob svetlobnem onesnaženju, pa tudi ob polni Luni, ozadje presvetlo in mojega objekta sploh ni mogoče videti. To je torej eden izmed glavnih razlogov, zakaj so vsi teleskopi na res tako oddaljenih lokacijah.
Na La Palmi imamo poseben zakon za varovanje temnega neba. Po deseti uri zvečer se po celem otoku zatemnijo vse ulične svetilke ter luči v restavracijah in trgovinah. Tako je ves otok v temi in observatorij lahko normalno obratuje. To se mi zdi fascinantno: ponoči pa res ne potrebujemo svetlih izložb, medtem ko vsi spijo. Bilo bi super, če bi to prakticirali še kje drugje.
Kako poteka tvoje delo in kako izgleda tvoj tipičen dan na observatoriju?
Opravljam dve različni vrsti dela. Prvo so nočna opazovanja s teleskopom in obsegajo približno polovico mojega časa. Opazovalna noč je v povprečju dolga štirinajst ur in predstavlja približno dva delovna dneva. Na mesec opazujem 5 oziroma 6 noči, potem pa opravim še 10 delovnih dni v pisarni. Ostale dni v mesecu imam proste.
Poleg tega mi trenutno največ časa vzame delo na instrumentu WEAVE, ki je nameščen na teleskopu William Herschel. WEAVE je zelo napreden spektrograf in omogoča tri različne načine opazovanja. Eden izmed njih, ki je tudi eden najbolj zahtevnih in mi popoldne vzame največ časa, se imenuje MOS (Multi-Object Spectrograph, v prevodu spektrograf za več objektov). Sestavlja ga tisoč optičnih vlaken, ki jih dva robota vsako posebej postavita na opazovalno ploščo. Ta vlakna morajo biti nameščena na točno določenih mestih, da svetloba zvezd in galaksij pade neposredno nanje. Vse to poteka popoldne in nato tudi skozi celotno opazovalno noč. Trenutno smo v zagonski fazi (angl. commissioning). To pomeni, da instrument testiramo in preverjamo, ali vse deluje tako, kot je bilo predvideno v načrtih.
Polovico časa tako preživim pri teleskopu in opazujem, preostali čas pa delam bodisi na svojih raziskavah bodisi pomagam pri analizi podatkov in testiranju instrumentov. To, s čimer se trenutno ukvarjam, je nekaj posebnega in drugačnega od tega, na kar sem bila navajena prej. Veliko sem se že naučila o instrumentu, še več pa o teleskopih, zato je ta vrsta dela resnično zanimiva.
Z vsemi izkušnjami, ki jih imaš z različnimi teleskopi in s preizkušanjem različnih instrumentov – ti se stalno menjujejo – se stalno izpopolnjuješ na tem področju. Dela ti tako ne zmanjka.
Res je. Vsak teleskop, s katerim sem opazovala, je imel drug instrument, bodisi za spektroskopijo ali fotometrijo. Vsak je bil drugačen, in vsakič posebej sem se morala na novo poučiti, kako deluje. WEAVE pa je nadgradnja vsega, kar sem se naučila do sedaj. Medtem ko sem v preteklosti pridobila en spekter na uro, jih lahko sedaj hkrati 900.
Ali se tipičen dan astronoma razlikuje od observatorija do observatorija?
Lahko primerjam študentsko prakso v Čilu in na La Palmi. Na La Palmi se študentje lahko prijavijo za delo na dveh teleskopih: Skupina teleskopov Isaac Newton, kjer delam tudi jaz, in Nordic Optical Telescope. V obeh primerih študentje pridejo sem in opazujejo samostojno.
V Čilu pa je bila glavna vrsta mojega dela raziskovalna. Ukvarjala sem se s plimskimi raztrganji zvezd in tranzienti v središčih galaksij, sodelovala sem tudi z zaposlenimi na Evropskem južnem observatoriju. Poleg tega sem dvakrat obiskala observatorij Paranal, kjer sicer nisem bila zadolžena za opazovanja, ampak sem pomagala pri instrumentalnih projektih. Največ sem se tam naučila o instrumentih, nisem pa opravljala samih opazovanj, zato je bila izkušnja drugačna.
Ker so mi opazovanja veliko bližje, mi je bilo delo na La Palmi bolj všeč, čeprav je bila tudi izkušnja v Čilu nepozabna. Dobila sem veliko kontaktov in poznanstev, način dela je bil odličen, predvsem pa sem pridobila veliko izkušenj.
Kako sateliti in konstelacije satelitov vplivajo na astronomska opazovanja in kako se rešuje ta problem?
To je ena izmed naših največjih težav poleg že omenjenega svetlobnega onesnaženja. Megakonstelacije predstavljajo problem predvsem za fotometrična opazovanja in za teleskope z velikim vidnim poljem. Veliko mojih opazovanj so sateliti že uničili. Spomnim se zelo pomembnega opazovanja, ko smo iskali optični ustreznik (angl. optical counterpart), torej vir svetlobe v optičnih valovnih dolžinah. Do njega je prišlo ob zlitju dveh nevtronskih zvezd ali nevtronske zvezde in črne luknje. Med opazovanjem so sateliti preleteli vidno polje in uničili celotno sliko. V prihodnosti bo fotometrično iskanje tranzientov zato problematično.
Na področju spektroskopije pa škoda ni tako velika, ker je vidno polje veliko manjše. Sama še nisem videla uničenih spektroskopskih podatkov.
Tranzienti so enkratni in neponovljivi.
Tako je. Pojavljajo se na različnih časovnih obdobjih. Na primer hitri radijski izvori (angl. fast radio bursts) trajajo manj kot en dan in se nikoli ne ponovijo. Megakonstelacije so zato res težava. Na to temo sem poslušala že veliko predavanj. Ko nas je obiskalo osebje iz podjetij, ki izdelujejo te satelite, so nam zagotavljali, da delajo na tem, ampak nisem še videla dobrega rezultata. Moramo pa sobivati z razvojem tehnologije in upam, da se bo kmalu našla kakšna rešitev.
Vrnimo se k vedrejšim temam. Kaj ti je pri tvojem delu najbolj všeč in kaj je najtežje?
Kakor smešno se sliši, mi je del, ki mi je najbolj všeč, hkrati tudi najmanj všeč. Najbolj mi je všeč možnost, da lahko potujem, delam z različnimi teleskopi in spoznavam ljudi z različnih kulturnih in poklicnih okolij. To je zagotovo ena najboljših plati tega dela.
Kar se tiče znanstvenih raziskav, me pri tranzientih najbolj fascinira to, da so to enkratni pojavi. Ko je tranzient enkrat odkrit, usmerim teleskop na to območje in sem verjetno prva, ki ga opazuje. Posnamem spekter, ga obdelam in analiziram podatke. Ti mi povedo, kakšna je narava tranzienta – na primer različne vrste supernov ali plimsko raztrganje zvezd, kakšna je njegova kemična sestava in kako daleč se je zgodil. Gre za razdalje, ki obsegajo milijone ali milijarde svetlobnih let, kar pomeni, da na ta način gledam v preteklost. Ta del mi je res fascinanten.
Ker se ti pojavi lahko zgodijo kadarkoli, se seveda zgodijo med vikendi, ponoči, ko spim, ali med prazniki. Moje delo zato poteka 365 dni na leto. Če se tranzient zgodi, ko sem na dopustu, takoj pričnem z delom. Ne bom rekla: “Ah, tega bom izpustila, bom opazovala naslednjega.” To je negativna stran mojega dela.
Opazovalno delo pogosto traja po štirinajst ur na noč, še posebej zdaj, ko razvijamo nov instrument in lahko pride do težav. V tem času moram biti popolnoma skoncentrirana. Po noči grem spat, čez deset ur pa ponovno pričnem z delom. Včasih so noči zelo naporne, še posebej ob spremembah vremena, ko moramo biti še bolj pozorni, da ne poškodujemo instrumentov ali teleskopov.
Po drugi strani pa sem obiskala observatorije na izjemnih lokacijah po svetu. Delo je torej hkrati zelo pozitivno, a včasih tudi naporno in zahtevno.
Pridobila si ogromno opazovalnih izkušenj. Ali imaš kakšno posebno zgodbo, anekdoto ali dogodivščino, ki se ti je pripetila med opazovanji?
Imam, seveda, in to kar dve. Prva se je zgodila leta 2021, ko sem delala na La Palmi. Takrat je na otoku izbruhnil vulkan. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj videla delujoči vulkan, kaj šele, da bom kdaj živela v njegovi bližini. Med izbruhom sem na otoku preživela en mesec. To obdobje je bilo nekaj neverjetnega: videti izjemno lepo naravo, hkrati pa tudi škodo, ki jo povzročil vulkan. Na observatoriju smo merili koncentracijo prahu in plinov. Med mojo zadnjo opazovalno nočjo sem trenirala nove študente, a smo morali delo prekiniti zaradi evakuacije – v sobo je namreč prišel oblak žvepla. Tega res ne priporočam nikomur, saj te resnično začne dušiti. Kljub temu pa je bila izkušnja izbruha vulkana in moči narave res nepozabna.
V obdobju treh mesecev sem doživela izbruh vulkana in deportacijo. Nekaj mesecev kasneje sem se namreč selila v Čile, kjer sem bila deportirana nazaj v Evropo [smeh]. Selila sem se v času epidemije. Prejela sem vsa potrebna cepiva, vendar nisem imela potrdil za vsako posebej. To je bila delno tudi moja napaka. V službi so mi sicer pomagali in svetovali, kaj vse moram urediti. Dobila sem elektronsko pošto, da so bila vsa cepiva potrjena. Ker sem bila v procesu selitve, sem imela veliko dela s pakiranjem in nisem imela časa, da bi natančno prebrala vsa navodila. Na koncu se je izkazalo, da bi morala prijaviti vsako cepivo posebej. Ko sem priletela v Čile, pa mi niso dovolili vstopa v državo, čeprav sem prejela vsa cepiva. Na letališču so me poslali v zapor, kjer sem ostala šest ur, da bi potrdili cepiva. Po teh šestih urah so nas prišli iskat, nas z vozičkom odpeljali na letalo in pojasnili, da nas pošiljajo nazaj. V treh dneh sem tako prepotovala približno 40.000 kilometrov – priletela sem v Francijo, kjer sem nato še deset ur čakala, da so me poslali nazaj na Poljsko. Deset dni kasneje, ko sem pridobila vse ustrezne dokumente, sem se končno vrnila v Čile. Nikoli ne bom pozabila izraza na obrazu carinika, ko je vzkliknil: “O, vi ste pa bili tukaj že deset dni nazaj!” [smeh].
Življenje astronomke je pestro! Na začetku intervjuja si omenila, da si želiš, da bi imela plantažo banan. Si že naredila korak tudi v tej smeri?
Zaenkrat še ne. Pomagam in se učim vzgoje banan na plantažah sodelavcev. Nisem si predstavljala, da banane rastejo na tak način in se razmnožujejo. Čeprav jih še nimam, pa mi na balkonu zelo dobro uspevajo avokadi. Sadežev še nimajo, ampak delam na tem. Trenutno sem še v stanovanju. Če mi kdaj uspe pridobiti nekaj vrta in posesti, pa bom začela z bananami.
Od astronomke do agronomke!
Moj način dela, torej 5 do 6 dni opazovanj in 10 dni v pisarni, in zatem 15 dni počitka, mi to omogoča. Za vzgojo banan imam čas.
Sliši se sanjsko: 15 dni počitka. Je pa res, da delaš cele noči, še posebej pozimi.
Točno tako. Strinjali bi se, da tudi, ko smo prosti, nismo prosti. Včasih delam tudi takrat, ko bi morala počivat. Opazovanja tranzientov me ne bodo počakala. Mi je pa všeč, da imam prilagodljiv delovni čas in da se sama odločim, kdaj bom kaj delala.