Arheoastronomija

Po poklicu ste arheolog in etnolog. Zanima naju s čim se bolj natančno ukvarjate ter kdaj ste se srečali z astronomijo in zakaj.

Študiral sem arheologijo in etnologijo, delam pa že celo kariero kot arheolog in sicer v glavnem v Mehiki in Gvatemali, oziroma na območju, ki mu pravimo Mezoamerika, ker sem tam tudi magistriral in kasneje doktoriral.

Astronomija me je zanimala že od otroštva, ko sem se zanimal tudi za arheologijo. Sem pa imel priložnost na podiplomskem študiju v Mehiki, da se spoznam z nekaterimi ljudmi, ki so se s tem ukvarjali. Tako sem se tudi kasneje v magistrskem študiju osredotočil na arheoastronomijo.

Kaj pa pravzaprav je arheoastronomija?

Arheoastronomija je izrazito interdisciplinarna veda, res pa je, da je pravzaprav bolj del arheologije. V arheoastronomiji proučujemo tista ljudstva, s katerimi se sicer ukvarja arheologija, vendar se osredotočamo na vse tiste vidike življenja, ki so tako ali drugače povezani z opazovanjem neba. Arheoastronomije seveda ne zanima samo eksaktno astronomsko znanje oziroma tisto, ki bi ga danes definirali kot pravilno, temveč tudi razni miti, zgodbe, verovanja, vse to kar je pač z opazovanjem neba povezano. In s tega vidika se arheoastronomija tudi razlikuje od zgodovine astronomije, ki je precej starejša veda in se praviloma ukvarja samo z glavnim tokom razvoja astronomskega znanja, torej ta razvoj, ki je bolj ali manj premočrtno pripeljal do tega današnjega astronomskega znanja.

Zgodovine astronomije običajno ne zanima kulturni kontekst oziroma zakaj, v kakšnih okoliščinah, je prišlo do nekega znanja ali pojmovanj, in tudi ne razna verovanja. Arheoastronomijo pa zanimajo tako verovanja kot pravilno znanje, saj so ta pojmovanja skoraj povsod nerazdružljivo povezana in prepletena, celo danes. To pa počnemo zato, ker če hočemo neko družbo v preteklosti razumeti, moramo upoštevati vse podatke, ki so na voljo, tudi tista nepravilna spoznanja, ker vse to odseva neki pogled na svet in nam marsikaj pove o družbi. In vse to se odraža v različnih materialnih sledovih: recimo v poravnavah, v orientacijah v arhitekturi, ki so mogoče najbolj značilen predmet arheoastronomskih raziskav, pa seveda tudi v raznih upodobitvah, skulpturah, v pisnih virih.

Če preidemo bolj konkretno na to kar tudi raziskujete, Mezoameriko. O tem ste tudi pisali v knjigah in člankih, kjer omenjate, da sta bili tako Luna kot Venera zelo pomembni za Mezoameriške kulture. Zakaj?

Luna in Venera sta seveda za Soncem najsvetlejši nebesni telesi, zato sta vzbudili pozornost že v davnini, in to lahko rečemo povsod, po vsem svetu. Za Luno vemo, da je bila zanimiva že za paleolitske lovce in nabiralce, za to imamo sledove, materialno ohranjeno štetje dni v sinodskem mesecu. Venera je prav tako pomembna, zlasti Danica za nabiralce in lovce, ker oznanja čas, ki je primeren za lov.

Luno se pa univerzalno povezuje z žensko, vodo in rodovitnostjo. Razlogi so jasni in čisto opazovalni: povprečni menstrualni ciklus pri ženski traja toliko kot Lunin sinodski mesec. Najbrž je človek že zelo zgodaj opazil, zlasti tisti, ki so živeli blizu morja, da seveda obstaja korelacija med Luninimi fazami in plimovanjem, moderne raziskave, povsem naravoslovne, pa so razkrile še nekatera druga sovpadanja med Luninimi fazami in vremenskimi pojavi.

Zato ni čudno, da je bila Luna tudi v Mezoameriki pomembna, čeprav je bilo Sonce najpomembnejše in se to tudi odraža v orientacijah, ker Sonce omogoča najbolj zanesljivo orientacijo v prostoru in času.

Venera pa je imela v Mezoameriki ravno tako posebno vlogo. Vemo, da so jo zelo natančno opazovali, da so poznali trajanje njenega sinodskega cikla, sovpadanje petih sinodskih dob z osmimi leti, in da so bili zelo pomembni heliakalni vzhodi Venere, prvi pojavi Danice po nevidnosti okrog notranje spodnje konjunkcije. Ti pojavi so imeli bolj zločest prizvok oziroma napovedovali so slabe, neugodne dogodke. Mogoče pa je bila še bolj pomembna Večernica, in to zato kar so prav arheoastronomske raziskave pokazale: kadar je Venera vidna kot Večernica (podobno kot Danica) dosega ekstreme, ko se giblje po horizontu, če jo gledamo ob trenutkih zahajanja. Najbolj zanimivo je, da so ti ekstremi vezani vedno na iste letne čase: severni ekstremi Venere kot Večernice so vedno vidni pred poletnim Sončevim obratom (aprila, maja do solsticija), južni ekstremi pa oktobra, novembra, tja do zimskega solsticija. To sta pa dve obdobji leta, ki sta v Mezoameriki izredno pomembni, ker omejujeta deževno dobo in poljedelski ciklus. Tako da vemo, da je Venera zlasti kot večernica bila izrazito povezana z dežjem, s koruzo, ki je bila poglavitna kulturna rastlina, in z rodovitnostjo. In imamo celo sledove, da so dejansko opazili to sovpadanje.

Pri teh verovanjih se pa pogosto odraža, da velikokrat dejansko odsevajo opazovanja naravnih dejstev, ampak seveda vzpostavijo napačne vzročno-posledične povezave.

V preteklosti ste tudi pisali za astronomsko revijo Spika, in spomnim se da ste pisali o koledarju Majev. In Maji so bili eni od najboljših astronomov takratnega časa. Kako je pa deloval njihov koledar, zakaj je tako zanimiv?

Najboljši astronomi tistega časa sicer niso bili, ker se v Ameriki vse dogaja malco kasneje, z zamikom, v svojem kontekstu pa so to bili. Njihov koledar je bil v osnovi tak kot sicer po vsej Mezoameriki. Koledarski sistem je eden od kulturnih elementov (razprostranjenost posameznih kulturnih prvin), ki so bili uporabljeni za definicijo Mezoamerike. Ta univerzalno mezoameriški koledarski sistem je imel dva osnovna cikla: eden je bil 365 dnevno leto, ki ga je sestavljalo 18 obdobij po 20 dni, dodanih je bilo še 5 dni. Drugi ciklus pa je imel 260 dni. Ta je bil nekakšna kombinacija trinajstih števnikov (števil od 1 do 13) in dvajsetih znamenj. Ampak to zaporedje števnikov in dvajsetih znamenj se je kombiniralo kontinuirano, tako da je bilo potrebnih 260 dni, da so se zvrstile vse možne kombinacije 13 števil in 20 znamenj. Ta ciklus in 365 leto pa sta potekala hkrati in vsak ciklus brez prekinitev, tako da lahko spet izračunamo, da je bilo potrebno 52 365 dnevnih let da so se zvrstile vse možne kombinacije datumov iz enega in drugega cikla. Ta 260 dnevni ciklus lahko primerjamo z našim 7 dnevnim tednom ki tudi nima stalne korelacije s koledarskim letom razen v teh 28 letnih ciklih.

Maji so seveda pa imeli

Ta ciklični koledar je seveda omogočal datacijo dogodkov ampak samo znotraj enega 52 letnega cikla. Maji oziroma že pred njimi Olmeki, tam zadnja stoletja pred našim štetjem, pa so izumili sistem, ki je omogočal njim in tudi nam omogoča absolutno datiranje dogodkov, ker so šteli čas od fiksne točke v preteklosti, tako kot mi danes. To je pa takoimenovano dolgo štetje, ki so ga pa lahko uporabljali zato, ker so uporabljali sistem zapisovanja števil z mestnimi vrednostmi, samo da je bil ta sistem dvajsetiški.

Pred leti je prihajalo do vprašanj o Majevskem koncu sveta. O čem se je šlo takrat? Tudi mi astronomi smo dobivali dosti vprašanj o tem, kaj se bo zgodilo.

Večina teh idej je bila popolnoma fantastičnih. Edina osnova za to idejo je bilo pa dejstvo, da so Maji začetek svojega štetja oziroma zadnje stvarjenje, začetek zadnje kozmične dobe, zapisali ne kot dan nič, marveč kot 13.0.0.0 v njihovem dvajsetiškem sistemu, torej kot konec nekega drugega dolgega obdobja. Glede na ta dvajsetiški sistem, ki je bil malenkost modificiran, to je tretje mestno vrednost ni bila 400 temveč 360, glede na ta sistem lahko izračunamo, da je ta številka 13 0 0 0 0 ustreza približno 5125 letom in za začetek vemo iz drugih podatkov, iz dvojnih datumov evropskega in majevskega koledarja, da je začetek te zadnje kozmične dobe so Maji postavljali na 13. avgust leta 3114 pr.n.š. To je bil seveda za nazaj izračunan neki mitološki dogodek, v tem času nihče ni nihče ne pisal niti poljedelstva še ni bilo, nekaj takega kot začetek našega štetja, ki ga je tudi Dionizij mali izračunal za nazaj.

Ampak, ker so oni začetek tega štetja zapisali kot konec neke druge dolge dobe, so mislili nekateri raziskovalci da so Maji tudi sedanji trajajoči dobi pripisovali obdobje 13 0 0 0 0, kar je 5125 let. No in to obdobje bi se končalo 21. decembra 2012. In ker so pač Maji takrat verjeli, da se ena doba končala in da je bil svet verjetno pokončan, čeprav to ni bilo nikjer eksplicitno izraženo, in se je druga začela, so nekateri raziskovalci mislili: mogoče bi pa Maji, če bi še vedno bil njihov koledar bil v veljavi, tudi za to obdobje predvidevali da bo zdej konec in se bo začelo nekaj drugega. In na osnovi tega se je pojavljalo tisoče knjig in spletnih mest in še marsičesa, kjer so potem govorili o koncu sveta, o majevskih prerokbah, nekateri so rekli da bo duhovna prenova, ampak nič od tega ni napisano nikjer.

Imamo pa nasprotno temu druge podatke, datume, ki segajo daleč ne samo v mitološko preteklost (milijone ter 60 in več milijonov let) in tudi daleč v prihodnost. Zelo konkretno je na enem najdišču zapis, v njihovih številkah povejo, da je bil neki vladar tako pomemben, da bodo še leta 4700 in nekaj v našem koledarju praznovali njegovo ustoličenje. Res pa, da so oni to lahko zapisali z eno lepo okroglo številko v njihovem sistemu. To je tako, kot če bi danes nekdo rekel: on je bil tako pomemben, da bodo še čez 100.000 let praznovali njegovo ustoličenje. Če so Maji rekli, da bodo to praznovali v tako dalnji prihodnosti, ne spomnim se točno (nekje 4700 našega štetja), potem niso mogli verjet, da bo konec sveta leta 2012. 

Ampak takrat so, kot se to vedno bolj pogosto dogaja in to najbrž vi astronomi tudi veste, vedno bolj prosperirajo neke fantastične teorije, ljudje delajo iz tega biznis in ko se te “prerokbe” in napovedi, ki so popolnoma moderne ne uresničijo, potem je to konec in nikogar več to ne zanima.

Vemo, da so takrat v Mesoameriki opravljali zelo natančne meritve in me zanima, ali so uporabljali kakšen poseben inštrument (naprimer nekaj podobnega kot sekstant). Po drugi strani pa me zanima predmet vaših raziskav, saj vemo da so stavbe orientirali po glavnih dogodkih na nebu, in me zanima kateri so bili ti glavni dogodki oziroma pojavi.

Kakšnih silnih inštrumentov očitno niso imeli, ker nimamo nobenih arheoloških ostankov in tudi upodobljeni niso nikjer. Zelo verjetno so uporabljali nekaj podobnega gnomonu, čeprav tudi tega ni. Vemo samo, da so opažali zenitne prehode Sonca. Ampak to so ohranili nekateri dispozitivi, ki prepuščajo padanje sončevih žarkov skozi kakšne odprtine opoldne. Sicer pa je to zelo pogosto vprašanje, in tudi nam arheologom rečejo: ampak vi to izmerite, imate teodolit, efemeride, kako so pa to oni počeli? 

Dovolj je imeti eno stalno opazovališče in recimo opazovati Sonce glede na horizont ali pa označiti določene pomembne smeri s koli ali palicami ali predmeti, ki se sploh ne bi arheološko ohranili. In se zelo verjetno niso. 

Z nekim številskim sistemom, koledarskim sistemom, to pa je neobhodno. Lahko ugotovimo da obstajajo neke pravilnosti, neki intervali, cikli, ki se kar naprej ponavljajo, in tako so lahko prišli do spoznanja, da se lahko mrki ponavljajo samo v določenih intervalih.

V enem od štirih Majevskih kodeksov, ki so ohranjeni, je tabela kjer se ponavljajo intervali 177, 177, večkrat 177, potem naenkrat 148, ki so tipični intervali mrkov. Niso imeli sicer zadostnega znanja, da bi ugotovili če bo neki mrk viden na njihovem območju, so pa vedeli, da se lahko pojavljajo samo na določenih intervalih.

Torej so lahko le beležili, niso pa napovedovali.

Lahko so napovedali “nevarnost” nekega mrka. Mrk je bil povsod neko slabo znamenje. Danes vemo in tudi Maji so vedeli, da obstajajo neke regularnosti, vendar mrk zgleda kot da moti nebeški red. Ker nebo je prototip reda, božanska harmonija, in vse tisto pa kar ta red moti so tudi mrki poleg kometov, supernov, vse to so pa zla znamenja. In zato je bilo potrebno opravljati neke obrede. In če so napovedali neko “nevarnost” mrka, so lahko pravočasno pripravili tudi obrede, ki naj bi odvrnili neugodne posledice.

Kaj pa glede orientacije stavb? Kateri dogodki oziroma pojavi na nebu so bili zanje pomembni?

V glavnem je večina stavb orientirana proti Sončevim vzhajališčem in zahajališčem na določene datume. To so bili datumi, ki so bili pomembni v poljedeljskem ciklu: to je recimo v začetku deževne dobe ali pa februar je zelo pogosto. To je še vedno tradicionalna praksa, saj je potrebno takrat pripraviti polja, potrebno je posekati vse, kar se je zarastlo, tudi gozd, če je novo polje. To se pusti sušiti do aprila ali začetka maja, ko se to požge in se začne setev. 

V štiri obdobja leta so ti datumi koncentrirani, obenem pa je tendenca, da jih ločijo mnogokratniki 13ih ali 20ih dni. To je pa povezano s formalnim koledarskim sistemom. 13 in 20 dnevna obdobja so bila elementarna obdobja njihovega koledarskega sistema. V njihovem 260 dnevnem ciklu so mnogokratniki 13. dni povezovali datume, ki so imeli isti števnik. Mnogokratniki 20 dni so pa povezovali datume, ki so imeli isto znamenje. In da so to mehaniko poznali imamo recimo etnografski podatek iz prve polovice 20. stoletja iz višavij Gvatemale, kjer še danes nekatera ljudstva uporabljajo ta 260 dnevni koledar. In se mimogrede od predšpanskega časa do danes ni izgubil niti en dan, ta kontinuiteta obstaja. In tam so recimo povedali etnologom, da imenujejo obdobje 40 dni Yok ha bil, kar pomeni korak ali noga v letu. To pa seveda zato, ker obdobje 40 dni povezuje dva datuma, ki imata isto znamenje, števnik pa napreduje za eno.

Orientacije so določale kanonične, ritualno pomembne datume v letu. In na te dneve je seveda bilo potrebno opraviti rituale, kakršne še danes marsikje opravljajo. Zato je bilo potrebno jih pripravit. Zato so imeli tudi več na enem najdišču, na enem naselju več stavb različno usmerjenih, tako da so lahko s pomočjo tega opazovalnega koledarja nekatere datume tudi lažje napovedali in s tem pripravili določene rituale. In ta anticipatorni vidik teh opazovalnih koledarjev je znan tudi iz etnografskih podatkov, tudi iz jugozahoda Združenih držav, in tudi seveda zanimivo, nam to potrjujejo tudi dejstvo, da danes še vedno v tradicionalnem poljedelstvu imajo še vedno mnoge obrede, ki se opravljajo na določene datume. Večina teh je danes zlitih z nekimi krščanskimi svetniki. Vidimo pa v vsebini obredov, da je marsikaj še zelo pogansko, predšpansko vsebino. In ti datumi včasih natančno ali pa zelo blizu tistim, ki jih registrirajo orientacije.

Sonce je bilo gotovo najbolj pomembno, pa ne zato, ker bi bilo treba graditi piramide in monumentalne stavbe in jih usmerjati astronomsko. Ta orientacija v času je bila mogoča tudi brez monumentalnih stavb, preprosto z opazovanjem horizonta ali pa z nekimi propadljivimi pripomočki. To, da so usmerjali stavbe, tudi monumentalne stavbe, odseva veliko bolj kompleksen pogled na svet. Tako ta kozmični red je bilo potrebno prenesti v človekovo okolje. In to seveda najdemo povsod po svetu na primerljivih stopnjah razvoja. 

Poleg Sonca pa najdemo tudi orientacije proti Venerinim in Luninim ekstremom, to pa zopet zato ker sta bili obe telesi seveda pomembni v tem pogledu na svet, in Venera vemo da je tudi veljala (zlasti večernica) kot eden od teh nebesnih dejavnikov ki so dejansko prinašali dež, ki so bili odgovorni, zato da se na Zemlji vse odvija v pravilnem redu.

Omenili ste, da se to pojavlja povsod, po vsem svetu. Zanima me, kaj pa recimo v Sloveniji ali pa v bližnji okolici, poznamo tudi kaj takega, kar bi lahko povezali z arheoastronomijo? 

Mislim, da to takorekoč najdemo po vsem svetu. Problem je, da povsod tega ne najdemo, ker razne poravnave niso ohranjene. Najdemo pa povsod, zlasti tam, kjer je bila potreba v poljedeljskih družbah, ker je poljedeljstvo način preživljanja, ki terja določeno planiranje dejavnosti v letu. Pa celo tudi seveda pri raznih predpoljedeljskih družbah, recimo ta famozna najdišča kot je Gobekli Tepe v Turčiji, to je konec ledene dobe. In tudi tam so ti spomeniki očitno orientirani tudi glede na nebesne pojave, čeprav je to zaenkrat težko dokazati, ker je to pač unikat. Dokler nimamo analogij, če nimamo več takih podobnih primerov, je težko karkoli dokazati. Ali pa recimo Stonehenge in mnogi megalitski spomeniki na Britanskem otočju, v zahodni evropi, tudi v španiji, na portugalskem, to so vse spomeniki ki spadajo v čas prehoda iz lovsko-nabiralskega na poljedeljski način življenja. Kljub vsemu pa odsevajo ta pogled na svet ko so nebesna telesa postajala posebno pomembna.

Pri nas v Sloveniji zaenkrat vsaj v prazgodovini nimamo ravno takih stavb, za katere bi lahko predvidevali, da so bile astronomsko usmerjene. Ker seveda nikjer, niti v Mezoameriki, ni bila vsaka hiša usmerjena astronomsko (čeprav so velikokrat posnemali vsaj približno astronomsko funkcionalne orientacije pomembnejših stavb). Kar pa je dejstvo, in o tem so bile opravljene raziskave marsikje po Evropi in tudi pri nas, je pa da so te zgodnjekrščanske cerkve in tudi kasnejše vse nekje do renesanse bile astronomsko usmerjene. Vemo, da so bile že iz pisnih virov, ki so pa zelo pavšalni, vsi rečejo cerkev mora biti orientirana proti vzhodu, kjer sonce vzhaja, sonce je kristus, lux mundi. Nikjer pa niso napisali kam točno proti vzhodu. Tukaj so pa bila regionalna pravila, in ta pravila so bila razkrita po zaslugi raziskave orientacij. Ponekod so orientirali cerkev tam kjer je sonce vzhajalo na dan svetnika patrona, pri čemer je seveda če je bilo to še pred gregorjansko reformo je treba upoštevati julijanski koledar in kdaj so bili svetniki. Pri nas v Sloveniji se je izkazalo recimo, da so orientirali predvsem proti vzhajališčem sonca na dneve, ki so bili pomembni liturgični prazniki, ne nujno praznik svetnika patrona. Marsikje so imeli najrajši ekvinokcij, kjer je bil od nicejskega koncila leta 325 pomemben zaradi določevanja velike noči, ponekod na solsticije, skratka tu so regionalne razlike, ampak gotovo so bile cerkve pri nas, za kaj drugega pa vsaj jaz ne vem ali pa še ni bilo dovolj raziskalo.

Pa tudi niso povsod bile vremenske ali klimatske razmere takšne, da bi resnično terjale tako natančno planiranje določenih dejavnosti. ali pa recimo neka vremenska sprememba ni bila tako kritična za ugoden razplet poljedeljskega cikla. V mezoameriki, v teh subtropskih širinah je to zelo očitno: če deževna doba zamudi za mesec ali celo več je to katastrofa. Tako da so bili veliko bolj pomembni obredi, ki naj bi zagotovili, da bo vse potekalo tako kot je človek želel.

Še zadnje vprašanje je povezano z vašim delom. Zanima me kako poteka vaše delo: kateri je najtežji del in kateri najbolj navdušujoči del.

En del mojega dela je seveda arheoastronomija, drugi del pa sama arheologija. Do sedaj smo že opravili kar nekaj sezon, 11 sezon arheoloških terenskih pregledov v osrednjem delu polotoka Yukatana, to je gotovo najtežje delo, ki pa seveda potem ko imaš rezultate daje tudi največje zadovoljstvo. V arheoastronomiji pa sem se v glavnem ukvarjal, moja magistrska naloga je bila prav o simbolizmu Venere, kasneje sem se pa ukvarjal predvsem z orientacijami. Doslej smo že izmerili skoraj po vsej Mezoameriki, mislim da preko 1000 teh orientacij, čeprav sem jih nekaj sto v zadnjem času izmeril s pomočjo lidarskih podatkov, laserskega skeniranja, tam kjer so ti podatki na voljo in z dovolj veliko ločljivostjo, je mogoče orientacije določati na osnovi lidarskega reliefa. Tako da to arheoastronomsko delo ni tako naporno kot pa recimo tisto arheološko delo, ki ga sicer opravljam. Je pa potrebno nekaj več znanja, upoštevanja podatkov, ne samo astronomskega znanja, ker konec koncev za takorekoč vsako orientacijo ali poravnavo lahko najdemo kak nebesni korelat, kar pa še ne pomeni, da je bilo to namerno. Tako da je potrebno imeti večje število orientacij, potrebno je imeti kontekstualne podatke, da skušamo razumeti zakaj so bili neki pojavi pomembni. Samo ugotavljanje, da to ustreza temu dogodku na nebu, to ustreza drugemu dogodku, to nima posebnega smisla za arheologijo. Treba je ugotoviti zakaj pa bi to utegnilo biti pomembno za tiste, ki so ustvarjali te orientacije. 

Najlepša hvala za pogovor o Mezoameriki in arheoastronomiji, in upam da boste še kdaj najin gost!